SONATA PHOTOGRAPHICA

( ALI: OKOL RITI U VARŽET )

Logarska dolina se je vsa zabita z oblaki skrivala pred nadležnimi pogledi turistov in se v še zadnjih trrenutkih pripravljala na poletno turistično sezono, ko bo vsa preplavljena z lepote željnimi obiskovalci. Večina jih obišče slap Rinko, morda začne z vzponom na njegov začetek, naprej gor proti Okrešlju, pa jih gre v takem vremenu že krepko manj.
Prvotni cilj najinega dneva je bila Turska gora po poti skozi Turski žleb, vendar je pomanjkanje opreme botrovalo spremembi načrta in zato je bilo posledično obiskano Kamniško sedlo. Zadnjič sem bil tam z Juretom, ko sem se s smučmi na nogah valil skozi ruševje ( končalo se je srečno), pred tem pa enkrat z Natalijo tik pod vrhom zaspal v mehki travnati kotanji…

Tokrat pa kot rečeno: okoli riti v varžet…

Najprej mimo Rinke,

, potem pa kar lepo na grizenje kolen, da se malce ogrejemo.

Po tednu, ki je za nami, je vode povsod kolikor hočete.

Po kratki pavzi (zajtrk) na Okrešlju in po pogovoru z oskrbnikom, se nama Turski žleb ne zdi najbolj pametna izbira, saj nama manjka kar nekaj opreme ( dereze recimo, hehe) zato se odločiva obiskati Kamniško sedlo, do katerega nama še ni uspelo priti, saj je vedno prišlo kaj vmes…

Na silo ne gre!!! Brez res prave obutve, derez, cepinov, čelad, trenutno v skalovju nimamo kaj početi. Pomladne gore resda vabijo, vendar sneg bo letos v gorah še precej dolgo, prestopi v stene preko krajnih zevi ( med steno in snegom se tvorijo do nekaj metrov globoki “prepadi”) pa zahtevajo trezno glavo. Potem je na samih poteh ogromno poškodb na varovalih, na sami poti pa polno drobirja, blata, a najbolj nevarno je padajoče kamenje, sploh na taki poti, kot je z Okrešlja na Kamniško sedlo, saj se nad to potjo na Brano vleče še ena zelo obiskana pot, kar kljub previdnosti vsakega posameznika prestavlja resnično velik problem zradi proženja kamenja izpod nog.
PS. Slabše opremljena skupinica s fotografije se je pred vstopom v steno pametno obrnila!

Z Natalijo zato na odprtih, položnejših delih poti, kar letiva, saj se tu nimaš pred padajočim kamenjem kam umaknit.  K sreči je bilo vreme očitno krivo za slabši obisk Brane, zato kamnitih pošiljk od zgoraj ni bilo.

Še malo in lahko bova pogledala z Gorenjske na Solčavski konec.

Rinka iz ptičje perspektive!

Na jugu in zahodu pa ni bilo nič bolje z vremenom. Sem ter tja kakšna luknja jasnine, to je bilo pa tudi vse.

Ničkaj prijetne temperature naju zato preženejo v kočo na čaj, kjer pa glede na praznični dan ni nič ljudi. Mi štirje, ki smo prilezli z Okrešlja, ter še par obiskovalcev iz kamniškega konca in to je bilo to.

Greva nazaj! V slovo se nad nama pokaže modrina, a kaj ko le za trenutek. Na sestopu naju zopet spremljajo oblaki, veter in adrenalin.

Počasi in previdno, tam kjer se pa sme pa malo hitreje.

Že ob vzponu se nama je smejalo, ko sva opazovala plaz, ki nama bo omogočil super hiter spust do Okrešlja in nato naprej v dolino.

Ob avtu ugotavljava, da je bil prav fin izlet in kako fino nama je služilo vreme, ko se je prav pošteno ulilo. Celo pot domov je pralo in pralo, midva pa vsa zadovoljna, da sva suhi del dneva izkoristila 100%.