SONATA PHOTOGRAPHICA

Bivak 4 Na Rušju je njegovo polno ime. Nahaja se na robu kraško razbrazdane uravnave pod Križem. Od njega se širi čudovit razgled na Stenar, preko Vrat pa gledate direktno v Steno.
In tja gor sem se odpravil po mnoooogih letih. Prvič sem šel tja gor sam, to je bila pa tudi edina razlika. Namreč čas odhoda je bil zopet zelo pozen, tako da je nastala prav zanimiva nočna tura. Družba pa zopet Natalija ( morda jo zopet uspem navadit na gore, hehe).

Vse se je začelo že doma popoldan s pripravo dveh nahrbtnikov, nadaljevalo s čakanjem  na konec popoldanske službe in nato vožnjo v Vrata. Ura je 20:30 in cilj je po napisanem oddaljen 3 ure.

Teme v gozdu ne premaga niti visok ISO v aparatu, zato počasi na čelu zasvetita lučki. Ker vreme veselo nagaja že ves teden, je v nahrbtnikih vse skrito v vrečke, dežna oprema pa shranjena “na dohvat ruke”.  Pot je prav lepo strma, kar pa sva opazila šele naslednji dan ob povratku. Pa naj kdo reče da tema ni fina reč…

“Koliko praviš da je hoda do bivaka?”  Preverjanje ure pravi, da bova pozna, hahaha, sploh če bo prišlo do kake zabave z meglo in kakršno koli orientacijsko zanko…

In do prve res rahle panike sva prav lepo grizla kolena  skozi popolno tišino noči, ki  jo je sem ter tja kalilo le šumenje vetra in dežnih kapljic.  Spomin na mojo prvo vandrarijo tule gor me ni varal in prehod preko plazu je bilo eno samo čakanje in iskanje znakov, ki bi naju morali usmeriti desno preko skalnega skoka, od koder do bivaka ni več daleč. Po treh urah hoje ob snopu svetlobe iz “čelk” ga uzreva.  Bivak je bil prav lepo zaprt s klinom, ki sem ga veselo izvlekel iz zatičev, nakar pa se vrata niso in niso hotela odpret. Skoraj jih snamem s tečajev (pretiravam, hehe) ko se iz notranjosti zaslišijo zaspani glasovi. Skuštrana glava, napol zaprte oči, en čuden “dobro jutro” pozdrav, in čez pol ure je v “Štirki” spet  vse spalo.

Siv, oblačen pokrov jaz pa tako prekleto zadovoljen. Pa kaj ne bi bil ob takem jutranjem razgledu.

Štirka je prav udoben “keson”, ki pa ga žal zaradi dejstva, da je edini od bivakov, ki leži  ob markirani poti, za celo kopno sezono v “najem” vzamejo Čehi, ki potem tule gor kraljujejo kot da je ves svet njihov. Jah kaj čmo če je pa recesija, bivak pa zastonj!  

Pogled proti vzhajajočem soncu ni obetal nič lepega vremena, so pa za drugačno zabavo in dobro voljo poskrbeli gamsi pod Dolkovo špico.

Zgodnja ura (6.00) je bil čas za zajtrk in to menda prav hecen, nakar so se gospa odločili še malo poležat, jaz pa hop proti Križu. Le aparat je visel okoli vratu, tako da je šlo prav neverjetno hitro.

Ko smo se naveličali nastavljat eden drugemu, sem počasi obrnil, zbudil zaspanca, da sva skupaj pospravila za sabo in počasi obrnila proti dolini.

Na sestopu je Natalija končno videla, kje je še ne 10 ur nazaj, lomastila po temi.

Na telih plazovih je pa res prav noro zabavno trenirat “gojzar-ski”.  Spust je bil spet ena sama zabava.

Ampak ker je bila Mojstarna že pod nebeškim tušem, ki je pršel vodo vse širše in širše, …

…, sva se malce zresnila in oddrvela proti dolini, kjer naju je čakala zvesta “lagunca”.

Vse bolj se mi zdi, da bom hodil le še po slabem vremenu ali pa ponoči, saj je prav fino samotno, fotke so sicer malo manj kičaste, pa še Nataliji se ob vsakem novem podvigu, tako fino zdi. Prve nočne  ture ne pozabiš nikoli!

( ALI: OKOL RITI U VARŽET )

Logarska dolina se je vsa zabita z oblaki skrivala pred nadležnimi pogledi turistov in se v še zadnjih trrenutkih pripravljala na poletno turistično sezono, ko bo vsa preplavljena z lepote željnimi obiskovalci. Večina jih obišče slap Rinko, morda začne z vzponom na njegov začetek, naprej gor proti Okrešlju, pa jih gre v takem vremenu že krepko manj.
Prvotni cilj najinega dneva je bila Turska gora po poti skozi Turski žleb, vendar je pomanjkanje opreme botrovalo spremembi načrta in zato je bilo posledično obiskano Kamniško sedlo. Zadnjič sem bil tam z Juretom, ko sem se s smučmi na nogah valil skozi ruševje ( končalo se je srečno), pred tem pa enkrat z Natalijo tik pod vrhom zaspal v mehki travnati kotanji…

Tokrat pa kot rečeno: okoli riti v varžet…

Najprej mimo Rinke,

, potem pa kar lepo na grizenje kolen, da se malce ogrejemo.

Po tednu, ki je za nami, je vode povsod kolikor hočete.

Po kratki pavzi (zajtrk) na Okrešlju in po pogovoru z oskrbnikom, se nama Turski žleb ne zdi najbolj pametna izbira, saj nama manjka kar nekaj opreme ( dereze recimo, hehe) zato se odločiva obiskati Kamniško sedlo, do katerega nama še ni uspelo priti, saj je vedno prišlo kaj vmes…

Na silo ne gre!!! Brez res prave obutve, derez, cepinov, čelad, trenutno v skalovju nimamo kaj početi. Pomladne gore resda vabijo, vendar sneg bo letos v gorah še precej dolgo, prestopi v stene preko krajnih zevi ( med steno in snegom se tvorijo do nekaj metrov globoki “prepadi”) pa zahtevajo trezno glavo. Potem je na samih poteh ogromno poškodb na varovalih, na sami poti pa polno drobirja, blata, a najbolj nevarno je padajoče kamenje, sploh na taki poti, kot je z Okrešlja na Kamniško sedlo, saj se nad to potjo na Brano vleče še ena zelo obiskana pot, kar kljub previdnosti vsakega posameznika prestavlja resnično velik problem zradi proženja kamenja izpod nog.
PS. Slabše opremljena skupinica s fotografije se je pred vstopom v steno pametno obrnila!

Z Natalijo zato na odprtih, položnejših delih poti, kar letiva, saj se tu nimaš pred padajočim kamenjem kam umaknit.  K sreči je bilo vreme očitno krivo za slabši obisk Brane, zato kamnitih pošiljk od zgoraj ni bilo.

Še malo in lahko bova pogledala z Gorenjske na Solčavski konec.

Rinka iz ptičje perspektive!

Na jugu in zahodu pa ni bilo nič bolje z vremenom. Sem ter tja kakšna luknja jasnine, to je bilo pa tudi vse.

Ničkaj prijetne temperature naju zato preženejo v kočo na čaj, kjer pa glede na praznični dan ni nič ljudi. Mi štirje, ki smo prilezli z Okrešlja, ter še par obiskovalcev iz kamniškega konca in to je bilo to.

Greva nazaj! V slovo se nad nama pokaže modrina, a kaj ko le za trenutek. Na sestopu naju zopet spremljajo oblaki, veter in adrenalin.

Počasi in previdno, tam kjer se pa sme pa malo hitreje.

Že ob vzponu se nama je smejalo, ko sva opazovala plaz, ki nama bo omogočil super hiter spust do Okrešlja in nato naprej v dolino.

Ob avtu ugotavljava, da je bil prav fin izlet in kako fino nama je služilo vreme, ko se je prav pošteno ulilo. Celo pot domov je pralo in pralo, midva pa vsa zadovoljna, da sva suhi del dneva izkoristila 100%.

Kje smo? V glavnem kar v hribih, tako da obširneje pišemo in slikce kažemo v ponedeljek. Vreme sicer ni najbolj posrečeno, tako da je veliko pozornosti usmerjene v vsebino nahrbtnika, predvsem pa zelo pazimo pri hoji, saj so pomladanske poti po gorah še neočiščene kamenja (nujno čelada in resnično veliko pozornosti ob hoji), varovala na večini poti deloma poškodovana ali celo uničena, tako da še enkrat:

Pazite, da se bomo še dolgo srečevali na gorskih stezicah.

Se beremo….

Savski otok je prav zanimiva lokacija, kljub temu da so ga najprej uničili kot sejemsko razstavišče, nato sesuli drsališče, nakar so se lotili še zimskega bazena in vsem v izredno veselje postavili že 26. nakupovalni center v krogu 15 km. savskega otoka se rad spominjam, saj nam je bil prav fletno igrišče. Mulcem se nam je fajn zdelo, ko smo plezali čez ograje z napisi “Strogo prepovedano”, “Pazi nevarnost”, saj nam takrat v glavah jez, ki zajezuje Savo ni predstavljal neke nevarnosti. Vsakodnevna pot na trening ( ja vaterpolist sem bil tudi nekoč,  :-)  ) je bilaeno samo igranje z nesrečo. edino česar smo se pa res bali in to RES BALI, je bil pa prehod mimo zapornice, saj ko je bila odprta, je voda drla skozi odprtino s tako silo, da te je bilo kar groza.

In tule v tej objavi ima glavno vlogo ravno ta strah zbujajoča zapornica. Malce jo odprejo, in že na Savskem otoku grmi. Namreč sila vode se najprej sliši, šele ko se približaš viru grmenja pa zagledaš to divjanje razpenjene vode, ki nato pade čez betonski skok in se nato počasi umiri. In na tem razbesnjenem toku, so mladci našli nov vir zabave. Surfanje na noge privezani deski, v plezalnem pasu, ki te varuje pred bridkim koncem, ter par prijatelji, ki čakajo na 100% padec, ko je potrebno metat reševalno vrv, s katero se lahko privlečejo k obali. Mladcem kapo dol in upam, da vam bo šlo tole surfanje še dolgo od rok, brez kake nesreče.

Vlečenje iz vode v živo izgleda prav srhljivo, saj sila vode padlega  premetava da je joj.

In le zaradi teh par milimetrov vrvi je zadeva relativno varna.

Žal fotografija ne more pokazati te sile in zvoka, ki ga proizvaja voda v družbi s težnostjo…

Kot rečeno padec je neizbežen in nato sledi  rock’n'roll.

In zato imate tule spodaj za podlago malo dobrega starega “plažnega” rocka.

in njena NIKON učka….  

Spet smo šli na izlet k sosedom, kjer s pticami dihajo, živijo in jim omogočajo kljub ujetništvu dostojno življenje. O slednjem se za drobiž evrov lahko sami prepričate. No jaz o živalih, razmerah v Sloveniji (lj zoo in podobna sodrga) in splošno o človeški kulturi danes ne bom pisaril, kajti vse bolj se mi dozdeva, da se ne splača, kajti nekaj zatohlega je v dolini šentflorjaski…

Kje se da kaj pametnega izvedeti o ujedah, zakaj so ogrožene, kam gredo € iz EU, od vstopnine, od spominkov … in še veliko drugega???

Klik na: ADLERARENA