SONATA PHOTOGRAPHICA

Ta teden skoraj vsako popoldne preživljam ob jezeru Črnava v Preddvoru. Ta mali dve sta itak čist navdušeni, jaz malo fotkam, se zabavljam  z mularijo ali pa se kaj hudo pametnega menim z Robijem (danes) ali  Dašo (včeraj) ali Natalijo (predvčerajšnim… al je že več, sej ne vem). Tam so v galvenm gugalnice, ki jih naši dve obožujeta in pa toliko kamenčkov na obrežju jezera, da jih Ruby lahko meče ure in ure, pa jih ne zmanjka, hehe.

In med vsemi racami, hribi, oblački, ribami in mularijo, mi uspe povsem slučajno posnet tudi tole spodaj, kjer mi je v kader uletel kolesar in s tem (vsaj meni) naredil prav luštno fotografijo.

Jutri če mi bo sreča (ali pa kaj drugega) naklonjena, pa uidem za dva dni v moje carstvo….

“Zlatorogovo kraljestvo HIR AJ KAM!!!”

Svoje drage, otroke, žene, prijatelje, poročne parčke,  …. zapodite v žitno polje in se igrajte, dokler je še čas.

Jaz moram to igro še ponovit, saj Lara nekako ni bila pri volji in je sedaj huda, ker si na fotkah ni všeč, hehe 

Motilo jo je močno, zahajajoče sonce…

Lasje so ji lezle na oči…

Preganjala je preglasen helikopter, ki je pristajal v bližini…

Klasje jo je bodlo…

In če ne gre, pač ne gre, heheh.

Tokratno ponedeljkovo jutro se je začelo dokaj neobičajno. Klic ob 6:30 je bil prav nemogoč, čeprav bi brez njega zadevo zamudil. Namreč dogovorjen sem bil za fotografiranje sivih čapelj, ki gnezdijo nedaleč od našega stanovanja(400m, hehe). Zadeva je hvala bogu lepo skrita, tako da se jih ne da kar tako motit. In s kom sem bil dogovorjen? Ja, budilka je bil pa Anže, ki vam ga kmalu lepo predstavim z eno hvalnico, saj je dober fotograf, hkrati pa še prav “fejst pob”, sploh zaradi dejstva da je “canonaš” s katerimi imam kar slabe izkušnje, hahah. Sploh z zadnjim….

Nazaj k pravim tičicam! Gre za sive čaplje, na slikah so večinoma smrkolinčki, ki bodo počasi zapustili gnezda. Verjetno še par dni in igre v gnezdih bo konec. Gnezda so si spletle v krošnjah borovcev in macesnov, ki pa imajo tako krasno lego, da  je prav neverjetno lahko fotografirat ptico na gnezdu iz te lepe perspektive. No naj bo mojega pametovanja dovolj, slikce naj bodo tisto kar….

Bratci ali sestrice???

Kako lepa je jutranja svetloba…

Juranje tibetanske vaje in bolečin v križu je manj…

Še en parček.

Prepir?

Prostora je res malo, sploh če bi se rad malo pretegnil.

No tako… Ura je bila malo čez sedmo, slike na kartici jaz pa na poti v službo…

Kranj, petek zvečer, pri gospodu Tušu, med maso mularije, na odru pa Tomi in njegove sence…

Menda se vračajo pokazat kako se streže stricu rock’n'rollu!?

Zmagovito?

Gas do konca?

Ovešeni s slavo ali svetlobo?

Visokoleteči?

Če bo komu uspelo bo tem “važičem” in na naši sceni so eni redkih, ki si to tudi zaslužijo…

Pisalo se je menda neko leto kmalu po 1980, ko je v Ljublajno tiho prišla skupinica Bosancev, za katere je Jonas rekel nekaj v stilu: Kurc jih gleda nič ne bo, gremo raje nekam na pir (povzeto prosto po Prešernu in ni njegov citat). Danes  za temi Bosanci  stoji horda ljudi, ki jih je oboževala, se z nijimi smejala, jokala, doživljala prve ljubezni, se ga pošteno nalila, rjovela besedila, ki še danes tako fino pašejo….

Plavi orkestar so ti Bosanci! Za njimi so (25.5 je še Zagreb) trije od štirih koncertov, ki so dejansko ogrevanje za veliko jesensko turnejo, ko se vračajo na velike odre. Tokratni koncept je bil pisan na kožo pravih oboževalcev, ki so morali za zelo omejeno število kart res hitro reagirati, kajti koncerti niso bili medijsko nič kaj promovirani. Mali klubi, mala izbrana publika, nekaj melega PRESS “golazni” in to je bilo to. Za doživeti jih zelo neposredno od blizu čista “desetka”.

Sandi je kriv za to, da sem bil zraven na ta nepozaben večer! Naj omenim, da je to definitivno fotograf, ki ima največ fotografij Plavega orkestra na svetu in obenem veliko dobrih, predvsem pa je tistega materijala veliko, ki se ga ne vidi na odru…

Večer se je začel z napovedjo  “NO COMMENT” blogerja…

Nato pa je takoj ob prvem taktu počilo! Vse je pelo, skakalo in bilo eno z bendom. Vročina v mali dvoranici Galerije ŠKUC je bila neznosna in prebijanje s foto kramo skozi to goščo teles je bila prava kalvarija.

Danes je vsak medij! In na tem mestu pravim: HVALA BOGU ZA PROPAD GLASBENE INDUSTRIJE, KAJTI ZARADI TEGA JE SEDAJ TOLIKO DOBRIH KONCERTOV. Ma ni več penezov od prodaje predragih CD-jev, je  treba na oder, tam pa preživijo le dobri.

In tale “dečko” je še vedno zelo IN, sploh glede na vreščanje ženskega dela publike.

BELIVERS!!!

Saša Zalepugin v oblakih…

Loša van den Plavi.

Pa še enkrat on. Čera 1 in 2 pa v bunkerju, tako da ona dva pa “next time”.