SONATA PHOTOGRAPHICA

Sedaj že po dvakrat na dan hodim po hosti in vse bolj se mi dozdeva, da postajam en čudak. 

Začne se vedno zaradi teh, ki pa mii jh vedno nekdo splaši (razen če jih ne jaz, hehe)

Nakar se preselim na kaj takega.

Pol se pa gledava in gledava, po 15 minutah, pa on ugotovi, da bi se bilo dobro delat mrtvega in da ga kao ni več. Potem pa potrpljenje mine še mene in ga enostavno  zjagam nazaj v hosto….

Ob poti se potem zabavam še z “nikončki”, ki pa tudi vsi do zadnjega začno bežat.

Nakar mi ne preostane drugega, kot da se igram s “turbiči”, ki pa še meni ne morejo ubežat…

Nice day, see ya soon!

Kam na izlet v tem vremenu??? Večno jutranje vprašanje v moji glavi, kadar je prostih dni malo več, kot le uboga nedelja. Spomin na Cerknico, jezero, Slivnico je še kako živ tako da ni bilo potrebno kaj veliko premišljevanja in že smo bili v Loški dolini.

Že sama pokrajina tam pod samotnim Snežnikom je čudovita, ko pa se vam skozi mogočne smreke pokažejo prvi obrisi gradu Snežnik, se vam bodo oči zaiskrile, če je le malo otroka v vas. Grad je enostavno pravljičen in kaj hitro bodo punčke postale princeske, fantje pa neustrašni vitezi.

Sam grad je fascinanten predvsem zaradi dejstva, da so se oskrbniki med drugo svetovno vojno znali priliznit tako fašistom, nacistom kot tudi komunistom in grad ni bil izropan ali pa celo uničen, tako kot je bila demoliranih veliko gradov in cerkva  v tistem obdobju. Grad ne da je samo vrhunsko obnovljen,  ampak je v njem vsa prvotna notranja oprema ( no nekaj porcelana in vrednejših drobnarij je vseeno dobilo noge, hehe) , stavbno pohištvo, slike, fotografije, ogromno nagačenih trofej, osebnih predmetov…

Tako male princeske še nekako nočejo slediti zgodbicam vodičev, zato se raje igrajo v okolici gradu, ki je kot rečeno zelo lepa in urejena.

Lahko se le sprehajate v neposredni okolici in opazili boste, daje grad čudovit z vseh strani, ne pa le iz te kalsične lokacije.

Tile dve glasni goski tudi poskrbita za nekaj minut zabave…

Ta veliko princesko pa zanima vse več stvari okoli nje, zato sva jo ob dogovorjeni uri mahnila nazaj v grad in sledila zanimivemu in poučnemu vodenju skozi zgodovino gradu in njenih lastnikov, ki so poskrbeli, da imamo danes v Sloveniji enega najbolje ohranjenih gradov daleč naokoli.

Zadnji lastniki gradu so iz svojega doma v Nemčiji, v Loško dolino prinesli veliko mero dobrega okusa, veliko znanja o delu z naravo in hkrati domačinom omogočili kar nekaj delovnih mest.

Kot rečeno je notranjost gradu popolnoma obnovljena. Uporabljeni so prvotni materijali, tako da hodite po 100 in več let starih parketih, tlakovcih, ….

Notranja oprema je izredno ohranjena, mene osebno pa so fascinirali kamini in pa predvsem….

LESTENCI!!!

Tudi ostali detajli, kot je tale ura so tisto več, kar v ostalih gradovih lahko le sanjate.

Vse povsod pa na vas gledajo bivši lastniki, ki so se na gradu Snežnik menjali kar pogosto.

Egipčanska soba je bilo darilo, ki ga je zadnji lastnik prejel med svojim službovanjem kot ambasador v Egiptu.

Po slabi uri vodenja skozi notranjost, smo se še malo klatili po okolici gradu in kar pozabili na dejstvo, da nas ne greje sonce.

Raziskovanju ni bilo ne konca ne kraja… V vsako luknjo je treba vtaknit nos, hehe.

Še zadnji pogled na prelep grad in nato domov na obnovo njegove zgodovine, ki si jo lahko preberete na spodnji povezavi.

VEČ O ZGODOVINI GRADU

Greš ob 18h v gozd, zunaj pada dež, upaš da na odprtem travniku srečaš kako srnico, ko ti iz gozda….

… ULETI ČUPAVAC S PSOM!!!!  Heheh in na srnice lahko pozabiš! Kaj sedaj? Kaj grem domov? V gmajni pa totalna tema!

In potem tole! 300mm, ISO 3200, čas pa obupna 1/30s…. Kuna se je odločila priti pogledat tipa, ki že nekaj tednov konstantno lazi tu naokrog… In verjetno crkava od smeha, ker tip nima stativa.

AMPAK SE DA  Z MALO POTRPLJENJA!!!

Kuna v naravnem okolju, sicer malo začudena ob nenaravnem tipu, ki se naslanja na smreko v skozlano-flourescentno zeleni  jakni, heheh

Začelo se je z idejo, da bi kakega od prostnih dni začinili s plezarijo, a ker za tovrstno igranje potrebujem še koga bolj pametnega, je Sašov klic prišel kot naročen. Torej gremo, a kam?

Stena na Vranskem je bila prazna, a pod njo masa naroda, ki je imela sicer vrvi veselo v steni ampak kaj boš plezal, če se je lepše kazat… hehe. Zato smo prijetno družbo zapustili in se odpravili raziskovat celjsko okolico. Namenili smo se namreč v Kotečnik.

Takoj nad parkiriščem se začno kazat table za na Kotečnik.

Mimo polj in čez travnike vodi lepa pot, ki pa se višje v gozdu postavi lepo pokonci, saj smo se nevedneži zapodili direktno proti vidnim stena iz doline.

Kam???? “Puta Madre” je bilo slišat v slovenskem prevodu kar nekajkrat, hahah

Pa smo šli še malo opazovat čudovito naravo, …

Jaz sem vmes opazoval fajn očala od drugega Sašota, on pa v skrbeh pogledoval proti njegovi Živi, ki ji je težave povzročalo koleno.

Navigator pa bral plezalsko biblijo in se čudil, kam mi to gremo.

No na vrhu,  od koder se ne gre nikamor več gor, sem opazil, da smo verjetno mimo fsekali, hahah. Nad zmoto smo bili vsi prav navdušeni saj smo se šli namesto hude plezarije, en navaden planinski sprehod, hahah

No po nekaj orientacijskih zankah smo končno našli iskano lokacijo, tako da naslednjič (upam da kmalu) vsaj z iskanjem ne bo več težav.

Do tukaj smo PLANINARILI, sedaj pa PLEZAT!

Najlažje je takole! Plezat namreč… Sašo No.2 in jaz sva našla eno prav luštno smer za popolne začetnike…

Vanjo napodila Saša No.1 in se režala, kaj da mu ni jasno, saj je do sedaj splezal že kar nekaj šestic, resda pred  nekaj letno pavzo… Tale naša vsaj po občutki petica mu pa že ne bo delala težav…hahaha

Po uspešni plezariji Saša No.1, pa je med silno publiko završalo…. V steno se je junaško zapodil umetnik besede in nakladanja…

Svojo umetelnost je kazal v res vrhunski maniri.

Ob huronskem vspodbujanju je smer kar letela mimo njega…………………………………………. on pa iz nje, hahaha

A kjer je volja…. mah dejte ga biksat, tale smer z menda oceno okoli 6b je bila zame povsem TU MAČ! Hehehe

In zato smo si našli še eno fletno šestico….

Mene je vmes minilo, druge je začelo počasi v vratnih mišicah že skeleti….

Ampak Sašo No.2 se ni dal in je tiščal in tiščal.

Seveda, ko ga je pa zdražila smer v kateri so se vsi krivili na polno. Le jaz sem bil spet junaški pod nosom, hihiihiii.

Zmogel pa jo je dejasnko le Sašo No.1 in si zato v objavi, ki jo berete zaslužil tisto enico za svojim imenom…

In ker se je popoldne počasi začelo poslavljat, smo se od Kotečnika poslovili tudi mi….

… počasi…

Nizozemci , katerih “oče” je bivši član skupine Within Temptation, imajo za seboj šele dva studijska posnetka. Na osnovi teh dveh albumov in pa videnega na YouTube-u, sem se odločil slišati jih v živo in prva priložnost je prišla prav nenapovedano.  Akreditacija je bila potrjena šele v četrtek dan pred koncertom, ko sem bil bolj kot ne že odločen, da se ne bo šlo v Nemčijo… ampak…

Kaj bi zamudil, kaj bi zamudil!!!! Šok je bil najprej klub Backstage, ki je mala dvoranica za 250 ljudi, velika dvorana , kamor pa se vračam če ne prej Novembra (Sonata Arctica), pa je v istem kompleksu, le da očitno prevelika za Delain. No, ampak vzdušje na katerega sem bil opozorjen pred odhodom, pa točno tako kot je bilo rečeno: NORO! Očitno se bom začel načrtno izogibat slovenskim, zaradi publike medlim koncertom, heheh.

Tule pa še eno presenečenje: Nina, Nemka, “obsedena” z Nightwish skaklja od koncerta do koncerta in prav lepo jo je bilo zopet videti. Tokrat na njenem terenu, hehe. Prvič s Tanjo (Primoskim delom dua DUBLE TRUBLE ON TOUR WITH NIGHTWISH) v Pordenoneju še zadržana, tokrat je bilo že veliko bolj sproščeno. V informacijo in hkrati opravičilo na omenjeno “obsedenost”: samo skupina Nightwish jo je videla že preko 30-krat!!! Hahahah

ALICE MONDO Švicarji, ki so ogrevali poln klub nakurjenih Nemcev. A žal so čakali le Delain….Tile so jih pustili ravnodušne.

No moški del je delno zagrela le “pjevaljka”.

Vsi so čakali le DELAIN. In dočakali nastop, ki je bil povsem prevelik za tako malo dvorano…

Pevsko in inštrumentalno je zadevščina popolna, saj verno sledi tistemu, kar so nam dali na CD-ju… Žal na fotografijah tega ni, ampak… joj, ko se samo spomnim….

“BIG BOSS”  na klaviaturah.

Na momente nežno…

Nato pa BUuuuMMmm in že je ves Backstage skakal…

Še enkrat: škoda ker se jih ne sliši…

“ČUPOMET”

Škoda za res premajhen prostor. Ampak saj bodo zrasli, glede na videno jaz v to ne dvomim.

Še konec…

Poklon publiki in že smo drveli domov na par urni spanec, potem pa proti novi norišnici v Zagreb—

Se beremo…