Archive for March, 2009
NIGHTWISH 2.4.09
by JURE on Mar.17, 2009, under MUZIKA, ROPOTARNICA
Zagreb, Hrvaška, Dvorana Dražena Petroviča, 4.2.2009 ob 20h
In Jure bo tam. Končno se gremo po bliže povohat z bendom, ki mi že skoraj leto dni ropota po glavi in zaradi katerega sem našel muziko, ki mi zadnjih pol leta dobesedno fila vsak posamezen dan z nekaj dodatne pozitive. Na ameriški turneji so jim bili predskupina Sonata Arctica, na pred časom začeti novi turneji pa jim publiko ogrevajo švedska skupina Pain. In ko sem šel brskat in raziskovat še za njimi sem spoznal nekaj novega, hahahah “I like them TOO!” Resda niso niti blizu temu, kar mi je storil Tony Kakko (Sonata Arctica) s svojo muziko in besedili, ampak obet je pa dober in 100% sem prepričan, da bo žur fenomenalen in da bo še cela štala na račun tega koncerta, saj me nekako matra ideja, da bi se šel spet malce oddaljit od zgolj “Nature&Wildlife” fotografije.
Pain z Anette Olzon/Nightwish
PS. Raziskovanje po YouTube-u pa skoraj vsak večer vrže ven še kaj zanimivega. Enjoy!
Stari prdci/Testament ob katerih me prime, da bi spet začel vozit bicikel po hribčkih. Na dol seveda!
ZOJA von Kamniška
by JURE on Mar.17, 2009, under FOTOGRAFIJA
Že ko smo se vračali (jaz, Ruby in Lara) z obiska sem čutil, da mi bodo fotografije danes všeč. Najprej mala Zoja, ki je postala taka mala lepotička, da se v šali sprašujem po njenem poreklu hehe, potem se je pa nad Kranjem svetloba zopet poslavljala na meni tako kičasto lep način.
Zoja je bila z moje strani prvič fotografirana na njene krstu. Takrat še res majčkena dojenčica je danes že pravi mali cuk’r; zvedav, nasmejan in radoveden deklič.
Najprej seveda malce nezaupljiva.
Ampak par buci-buc in podobnih štosov, pa je bila že bolj sproščena.
Potem pa je uletela v igro še Lara in smeh se je začel.
Pa plazit se tudi zna, tako fino po vojaško, hehe
Še najbolje pa se počuti seveda pri mamici, čeprav ima uhlje in glavo trenutno drugje, heh
No pa saj pozornosti ji ne manjka, hehe, čeprav očija ni in ni iz službe…
Ampak res, po kom ima pa učke??!!
Ps. Nataša hvala za flašo, vsebina je strašansko fajn….kot ponavadi, hehe
PRESTRELJENIK, KANIN, SELLA NEVEA
by JURE on Mar.15, 2009, under FOTOGRAFIJA, GORE
Iglu Šport Banda ( tudi uradno na FACEBOOKU, hahah) je ponovno udarila. Mali motorček, ki poganja ideje je zopet rovaril cel teden in zbobnal skupaj tri smučanja željne Iglujevce. In smo šli, zelo zgodaj smo šli!
Eto skoraj nič uvoda gremo na slike (veliko njih) in k zgodbi pod njimi.
Noč in spanje sem prekinil ob 3.30 z bujenjem in počasi tudi z odhodom proti Italiji in Nevejskemu prevalu (Sella Nevea). Vremenarji so nas zopet prinesli naokoli in namesto snega in dežja, nam je najprej luna kazala pot h goram, nakar pa nas je motilo še žgoče sonce, tako da je na koncu ture padla odločitev, da se bomo pritožili, ker so nam vremenarji totalno zasrali turo, na kateri smo pričakovali sneg in dež. Tega se ne gremo več, hahahah!!!!
Parkiramo, spakiramo in odrinemo. Sam zopet malce poženem naprej, da se ogrejem in kmalu s sebe zmečem odvečna oblačila. Pa še tisti omenjeni sneg in dež nas je v ozadju že prav prekleto preganjal in motil veselo vzdušje. O.K. neham z draženjem vremenarjev, ki verjamejo zgolj računalniškim analizam, namesto da bi koga v hribe poklicali in vprašali kaj in kako je z vremenom.
Šviglov pobič zopet v eni od bližnjic, hehe. Nekako mu ne gredo najbolje…. No bistvo je da hitimo na sonce.
In ko vseka, vseka “BIG TIME”. Sonce nas je že tako dobro razpoložene samo še dodatno razveselilo in dodalo k občutkom še tisti kičasti delček, ki te zimske gorske ture, dela tako neverjetno lepe.
Pa še lepše nas je gledat na soncu, kot v senci. Poziranja je bilo pa danes res obilo in bog ne daj, da bi vam danes vse nalepil na blog, saj bi bilo prav grozno gledat te tri narciske… haha
Jaz sem pa samo zijal okoli in okoli, grabil Nikončka in pucal (čistil, hehe) podstreho!
Tu na zgornji postaji gondole, smo tudi prvič uzrli naš cilj. Okno v Prestreljeniku se nam je lepo kazalo iz italijanske strani, a mi se ga bomo lotili z naše, kaninske…
Poziranje? Ne, ne fotografi tega ne znamo pa pika! Ampak da pa ne bom vedno samo iz ozadja gofljal po blogu, pa danes pade tudi kakšna z Juretom v kadru. Jah no, trije narciski no, … hehe
Mah ne morem pozabit vremenarjev… Tule smo pa res prav “kičasto” trpeli. Meni se je v tem delu dejasnko mešalo, saj je fotoaparat pel , da je bilo veselje. Posledično sem bil enkrat spredaj, drugič zadaj in lovil “narciske” in jasno dihal na škrge…
Ne spredaj ne zadaj, tokrat po egipčasnko iz profila. In sedlo je bilo vse bližje.
V tem delu se nam je končno poslovilo sonce in potiho smo jemali nazaj vse zbadljivke na račun vremenarjev. Mene je prijelo spet malo hodit, pa sem šel malce naprej pogledat…
Na vrhu Kanina, v bistvu smučišča, smo si vzeli čas za malico (no zajtrk, saj je bila ura še kar lepo pred deseto), malce gobezdanja in pa odhod proti končnemu cilju. Davor jo je tule potegnil naprej, čeprav jamral, da kako mu gre danes težko, Tim se je ukvarjal z opremo, jaz pa sam s sabo v trdem in skorjastem strmem dostopu do okna. Tik pod vrhom vsi vržemo smuči z nog, saj je postajalo nevarno drseče in strmo, neprostovoljnega dričanja v dolino pa nihče prav zares željan, hehe
Pogled skozi okno je navdušujoč. Vsa zahodna veriga gora je kot na dlani. Pogled v globino pa smučarsko zelo mamljiv, le da mi trije nismo tako hudi smučarji, da bi se vozili direkt dol na Nevejsko stran. Nič počasi bomo šli nazaj dol…
Prej še malo počivamo, pripravljamo opremo in buljimo v globino…No jaz malce preplašen, saj mi tdra podlaga ni všeč, saj spomini na lanski padec in vožnja z glavo naprej z Kamniškega sedla spet prihajajo nazaj. No amapk tokrat je šlo pa hvala bogu brez problemov.
Smučanje navzdol spet ni ovekovečeno, saj jaz takrat Nikončka pospravim na varno. Ampak takoj pa ko pridem na bolj “raven” teren potem pa spet poje sprožilec da je joj. Na vrhu kanina se za del poti poslovimo, saj sem šel naprej sam in fotografiral in fotografiral. Jah je treba bazo fotografij povečat, da bomo kaj od njih imeli, hehe. Od kazanja na blogu je bolj malo haska ( beri €€€€€). Aja pa sonce se je vrnilo!!!! HAhahaha
Koča Gilberti je bila tokrat podobna plaži na Krvavcu, saj se je okoli nje trlo sonca željnega ljudstva. In kaj nam je preostalo drugega, kot da se jim pridružimo.
Enega zelenega za bolj mehko vožnjo v kolenih smo si privoščili, rdečih obrazov pa raje ne kažem. Jah sonce je sijalo in sijalo in tudi kremice in faktor 30 ne pomagajo dosti, sploh kadar so lepo pospravljeni v avtu.
Jah nič, sedaj pa domov, pogledat kje so oblaki in dež. In oboje najdemo že v Trbižu…. Jah naši vremenarji imajo vedno prav, pa naj kdo reče če to ne drži!!!!
LP od zažganega pisca…
IN SEDAJ NEKAJ POPOLNOMA….
by JURE on Mar.14, 2009, under MUZIKA, ROPOTARNICA
Moje glasbeno življenje se je dejansko začelo v zibki, ko sem skozi steno male sobice, poslušal vaje očetovega benda v garaži. Takrat so bili aktualni The Beatles, CCR, … en sam rock, ga je bil. In ker sem rojen v zlati dobi slovenske popevke, sem kratkohlačnik prepeval Iva Mojzerja, Ota Pestnerja, zbujal romantični srček ob Pro Arte, Idexih, zaplaval v narodno zabavno sceno, kjer se ve da so doma Avseniki, Mihelič, Nagelj, pubetetnik žgal Queene in potem skozi ples prišel v diskoteke. Konstanta so bili Mike Olfield, Vangelis, Jarre in Elvis, hehe. Hkrati pa vedno skakal v totalne odklone s klasiko, zborovskim petjem, zajadral v punk s Sidom in kompanijo, norel na Metalico. Menda začneš okoli tridesetega poslušat “dalmatince” ampak tudi tule imam par zabavnih. Zlatko Pejakovič, Jasna Zlokič, Tedi Spalato in ja od res zgodnjih let pa me spremlja Oliver. Oliver je enostavno meni car. In tudi danes v svojem “finskem” (Sonata Arcita, Nightwish, Sirenia, Xandria, Korppiklani, etc … ) obdobju, paše. In konkretno tale paše vedno!
PS. In tole zgoraj omenjeno je le 1 promilček vsega kar mi je všeč, ker sem potrjeno glasbeni obsedenec…
3. FESTIVAL GORNIŠKEGA FILMA
by JURE on Mar.13, 2009, under PRIREDITVE
SILVO KARO vabi na festival gorniškega filma, ki je tik pred nami!
Povzeto z njegove spletne strani.
Pred nami je 3. mednarodni festival gorniškega filma v Ljubljani in Domžalah. Tokratna rdeča nit bo gorniška avantura z velikim poudarkom na vzhodnoevropskem alpinizmu. Zato se takoj na začetku postavlja vprašanje, kaj je danes sploh prava avantura, pustolovščina, tveganje?
Za nekatere ljudi je to morda že nedeljski izlet v nakupovalno središče po zasneženi cesti, a tu seveda mislimo na vrhunske alpinistične dosežke. Smo danes z boljšo opremo, znanjem in komunikacijskimi možnostmi še sposobni preseči dejanja iz preteklosti? Vedno znova se sprašujem, kako veliki vizionarji in pustolovci so bili alpinisti v preteklosti. Prebiram zapise in se čudim. V športno-elegantnih klobukih, jopičih s kravatami in premočljivih čevljih so bolj spominjali na gentlemane na nedolžnem izletu kot na alpiniste. Takšna oprema se je uporabljala v prvih desetletjih dvajsetega stoletja. Pogumneži na pobočjih Mount Everesta presenečajo. Ne smemo pozabiti, da so višino 8500 metrov dosegli brez uporabe dodatnega kisika. Kdo bi si danes s takšno opremo drznil le na lažji alpski vzpon? Če Malloryevo dejanje prezrcalimo v današnji čas, mu skoraj ne moremo najti para. Kako, da danes s pomočjo interneta, satelitskega telefona in toliko boljše opreme ne zmoremo preseči dejanj iz preteklosti? Ob brezhibno izdelanem medijskem planu nekaterih današnjih odprav se poraja vprašanje, ali je tudi alpinistični tako dobro izdelan? Leta 1985 smo imeli na odpravi Yalung Kang za »komunikacijo z domovino« na razpolago dva poštarja, ki sta izmenjaje prinašala pošto iz 14 nosaških dni oddaljene doline v bazni tabor. Če smo hoteli dobiti pošto s »svežimi novicami« od doma, so se morali domači že po našem odhodu spraviti k pisanju! Celotna ekipa je bila povsem osredotočena na nalogo in željo, ki jo je prišla izpolnit. Tako so delovale vse odprave do konca devetdesetih let. Morda se motim, a dejstva zadnjih let kažejo, da prisotnost medijev na kraju samem, zavezanost k stalnemu poročanju o dogajanju pod in na gori škodujejo alpinizmu v njegovem bistvu.
Nekateri bodo vzklikali, da je bilo dejanje Mallorya in Irvina noro in samomorilsko naravnano ter da vzpon ni uspešno opravljen, če se akter ne vrne živ v dolino. Zato bi morali iskati v nebo vpijoče primere med številnimi uspešnimi vzponi v drugi polovici 20. stoletja. Ob tem hitro pridemo do fenomena vzhodnoevropskega alpinizma, katerega najvidnejši predstavniki so verjetno Poljaki. Izredna generacija poznih sedemdesetih in osemdestih let (Jerzy Kukuczka, Wojtek Kurtika, Andrzey Czok, Krzysztof Wielicki, Leszek Cichy, Arthur Hajzer, Wanda Rutkiewicz …) je pripeljala himalajizem na nivo, ki so ga drugi samo opazovali. Poljaki so leta 1980 odprli zimsko sezono v Himalaji. Leta 1979 se je z Lotsejem začela briljantna serija osemtisočakov za Jerzya Kukuczko. Po slabih osmih letih je imel v žepu vseh 14. Po zimski premieri na Everestu so Poljaki nadaljevali leta 1986 s Kangčendzengo, januarja sta na vrh stopila Kukuczka in Wielicki. Leta 1984 so Poljaki spet zatresli Himalajsko »mrežo«, saj sta Wojtek Kurtyka in Kukuczka prečila Severni, Srednji in glavni vrh Broad Peaka v alpskem stilu. Naslednje leto je Kurtyka skupaj z Avstrijcem Robertom Schauerjem preplezal zahodno steno Gašerbruma IV v alpskem slogu. Wielicki je porabil samo 22 ur za vzpon in sestop na osemtisočak Broad Peak. Zadnji dan let leta 1988 je Welicki pospravil še eno od velikih himalajskih zimskih trofej; sam se je povzpel na Lhotse.
Vzhodnoevropski alpinizem je pozno odkril Himalajo, a je pustil izreden pečat. Med največjimi himalajskimi silami smo tudi Slovenci. V pionirskem obdobju težkih smeri v Himalaji smo prispevali Južno steno Makaluja in Zahodni greben Everesta. Letos maja bo minilo 30 let, ko je iz baznega tabora pod Mount Everestom s pomočjo »moderne radijske tehnike« tistega časa v domovino »prihreščala« novica, da sta Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik 13. maja ob 13.51 stopila na vrh sveta po novi smeri čez Zahodni greben. To sporočilo je v domovino poslal radijski tehnik Slavko Šetina. Leta 1982 so se trije slovenski alpinisti Stane Belak Šrauf, Cene Berčič in Emil Tratnik po štirinajstih dneh kalvarije privlekli v dolino. Opravili so epski vzpon prek južne stene Daulagirija in sestopili na drugo stran gore. Vzpon je skupaj s še peščico vizionarskih himalajskih vzponov prešel v legendo.
Največji slovenski himalajski vizionar vseh časov pa je bil brez dvoma pokojni Aleš Kunaver: Makalu – južna stena, Everest – Zahodni greben in Lotse – južna stena so bili posledica njegovih sanj. Aleš ni bil samo alpinistični vizionar, leta 1968, med odpravo na Anapurno, sta skupaj z dr. Jožetom Andlovicem zaskrbljeno gledala trojico Šerp, ki si niso znali natakniti derez in niso znali uporabljati cepina. Aleš se je tedaj odločil, da bo v Nepalu postavil šolo, ki bo domačinom omogočala pridobiti alpinistično znanje. »Njihovo prihodnost vidim v vlogi gorskih vodnikov, ki ne bodo poznali le steze od tod do tam …« Uspelo mu je dobiti denar pri Jugoslovanskem solidarnostnem skladu in Zveznem zavodu za mednarodno sodelovanje. Vrgel se je v delo z neverjetno energijo, čeprav je istočasno vodil projekt odprave na Everest. Po pogodbi financerja so morala biti gradbena dela na šoli zaključena leta 1979, zgodilo pa se je, da je za isto leto od nepalskih oblasti prišlo tudi dovoljenje za vzpon na Everest. Aleš je nenadoma stal pred najtežjo dilemo v svojem življenju: Everest ali šola za gorske vodnike? Osem mesecev pred odhodom odprave se je odločil za šolo. »Everest je cilj, Manang pa je poslanstvo! Odprava je ob koncu zaključena, šola pa je nekaj trajnega. Alpinistična šola naj revnim nosačem v mrzli deželi prinese lepši jutri!« je ob tem dejal. Vizijo pa je Aleš Kunaver pokazal tudi s prvimi slovenskimi himalajskimi filmi: leta 1962 je nastala Dežela Šerp in šest let kasneje Hindukuš.
Velika dejanja so vedno plod vizionarjev, ljudi, ki so gledali malo naprej, imeli vizijo, slutnjo, željo in ravno pravo mero drznosti. Tem ljudem se moramo zahvaliti, da smo danes tam, kjer smo. Njihovi vzponi in njihova dejanja pa bodo vedno ostala svetal zgled najbolj zdravega alpinizma. Moderni »instant« medijski vzponi jih ne bodo nikoli ogrozili.
Direktor festivala
-
SONATA-PHOTOGRAPHICA.COM
ZSFB
