SONATA PHOTOGRAPHICA

Začeti pisat tole objavo je odkrito povedano eno samo mučenje. Prepoln vtisov, preveč utrujen, enostavno preveč vsega…. Predvsem pa gre šele za prvo od objav in že ta ima tako enormen izbor fotografij, da sploh ne vem al naj zadevo objavim v enem kosu.

Zakaj torej? Ja hudilča, zato ker Jure vedno to počne tako kot počne… TAKOJ! In zato ker ima fajn naslov tale objava, hehe.

Nič, tako kot si je potrebno vzeti čas za KAMASUTRO si vzemite čas še za KOMNASUTRO in to je to!

Začelo se je v nedeljo zjutraj z družinskim izletom ob Bohinjasko jezero, kratkim sprehodom, metanjem kamenčkov v vodo in kosilom.

Sam se ob 14h odpravim v popolni “bojni” opremi proti Komni, kjer pa že od zgodnjega jutra rovarijo Mare, Matjaž, Tim in Davor. Nahrbtnik pa moram še posebej omenit, saj tako težkega pujsa pa še ne. Za tri dni hribovske opreme, zraven pa še skoraj popolna fotografska krama so naredili svoje in napis 2 uri 15 minut za pot mi nekako ni preveč dišal.

Kot rečeno so medetem, ko sem jaz sopihal proti Komni, ostali dečkoti “hudo trpeli” na mrazu.

Merili so višino snega in dokazovali dolincem, ki mislijo da je pomlad tu, da se še prekleto motijo.

No nekaj zgolj podobnega, pa so počeli tudi tile fantje! V imenu znanosti so se odločili priti zgodbi do dna in prišli do tja po preritih 3.8m v globino. Podatka o širini in dolžini jame, pa niso zaupali, heheh.

No vmes sem jaz pridno rinil v breg in po še ne dveh urah že “težil” s fotoaparatom ostali družbi, ki si je vzela čas za polnenje baterij po naporni turi na Mahavček.

In kaj je tale tako milo gledal? Ja poglejte naslednjo fotografijo.

ŽUPCO!!! Dišalo je tako, kot iz kuhinje vaše stare mame. No ja, lakota hitro privede do halucinacij in “župa” iz vrečke, je še vedno le “župa” iz vrečke!

Zaradi obveznosti v službi se je že v nedeljo poslovil Tim, a žal tudi Matjaž, saj so bili krvavi žulji enostavno preveč in ga ni premagal niti čudovit popoldanski razgled proti goram.

Sam se počakal še slovo svetlobe, odšel na toplo in komaj čakal naslednji dan, ko naj bi bil moj “D DAN”.

In kako se je začel ta dan?

BOMBASTIČNO! Pogled proti jezeru in naprej je bil ….. Mah kaj pisat, glejte!

Celotna panorama je ob nekje 6h zjutraj obetala res lep dan.

Mimo koče pod Bogatinom gremo še nekako “jutranji”, ampak kmalu se stroji prebude in prve strmine so za nami.

Prvi jutranji cilj sta bila oba vrhova Kala, ki se kažeta tam desno.

Pot do tja pa vodi čez prečudovito puščavo, kjer naletimo na karavano beduinov. No ja spet je sonce malce premočno tolklo, tako da beduine lahko pozabite… hehe

Ob nič kaj nežnem soncu, nam na momente ni prizanašala niti strmina.

Ampak nagrada pa so tako lepi razgledi, kot  si jih deležen le tu sredi Komne. Lepo špičje, Dolina sedmerih jezer, Zgornja Komna, vmes Lepa Komna, proti jugu Spodnja…. Na obzorju pa izza Kanjavca gleda Triglav…

Kljuse ki sta ga jahala nahrbtnik in foto torba ali po domače “uživač na vetru”.

Vrh Kala! Komnasutra je za vse položaje…

Kar gre gor, mora tudi dol. In tole je pa bila uživancija. Ravno pravšnji sneg, ne preveč zvoženo in ja, tole je bil definitivno najboljši smuk v treh dneh…  No ja eden je bil tudi fajn, ampak do tja še pridemo.

Po uživaški smuki, pa spet kože na smuči in nov cilj je izbran. Lanževica nas z nekaj več kot 2000 metri veselo čaka vsa v soncu.

Na poti do tja se ustavimo še v krasni restavraciji ” Pri Don Giovanniju”, kjer strežejo čudovite testenine. Terasa pa tako krasna, da ni za povedat.

Don Giovanni v akciji!!! Hehe

Po obilnem kosilu pa veselo na delo v strmine Lanževice. Tule se nam je pridružil veter, meni pa malce krize, ki sem se jo znebil šele tik pod vrhom.

“United colors of Benet….” Mraz in veter na vrhu Lanževice so mi odvzele voljo po fotografiranju, zato jo prav nahitro oddrajsamo v dolino in prav nič ne uživamo v smuki, saj je bilo pobočje prav grdo razrito. Zato se držimo desnega pobočja in rinemo nekam kjer  nam bo pa spet lepo.

Ne vem katerič že v tem dnevu  lepimo kože/pse nazaj na smuči in se rinemo nekam gor. A tokrat gremo na vrh Gracije, odkoder bomo brez postanka drveli proti izhodišču. No nekaj postankov je bilo, ker sem se jaz dvakrat prav lepo zavalil na nos, hehe

Le še kratek spust do koče pod Bogatinom, pa smo skoraj “doma”.

In ker je treba na koncu kazat, kdo je pri moči, izkoristim trenutek slabosti “kameradov” in zdrvim naprej na pivo, kot da ni za nami celodnevna hajka po Komni, hahah

So se pa “kameradi” toliko bolje odrezali kasneje pri večerji, hahah. Žganci, klobasa in zelje, kaj nam je pa hudega!?

Še slovo od ponedeljka in nato čakat novo jurto. Z Maretom ostajava sama, saj je šel Davor v dolino.

Tisti ki ste se pretepli do tu dol: HVALA VAM!

Drug planet? Ne tole je “orgazmična” KOMNASUTRA!!!

Muzika? Seveda! Tole je pelo v ušesih, ko je padla noč in so možgani premlevali doživljaje preteklega dne.

Naslov je žal (no za vas morda ne, haha) tak kot je. Jure se poslavlja in z njim tudi objave na mojem blogu.

Nahrbtnik je poln, težak kot cent. Težko bo, po moje! Ampak upam da bodo občutki vsaj blizu temu, kar se vidi na obeh fotografijah. Naj bo zima, naj bo fajn!!!!

…

PS:

Da pa bo lažje čakat in dočakat pa še teli dve od Norvežanov:

OLD SIRENIA

Že zjutraj na poti v službo me je grabilo tako močno, da bi najraje kar obrnil in šel nekam fotkat. No ker je treba tudi kako položnico plačat sem se udal v usodo in pač nadaljeval vožnjo proti Ljubljani. Tisto vmes do pol treh sploh ne bom omenjal, ker nima nekega smisla, ampak po tem pa hitro domov na prevzem del in nalog po pogodbi za varuške, hehe in nato hitro nazaj v službo . Hahah!!!  Ja nazaj v službo, ker je tam ostal moj predragi Nikonček. No na poti nazaj proti Kranju smo se pa odločili (Lara Ruby et moi) da se peljemo mimo letališča, kjer bomo veselo buljili letala, ko prihajajo in odhajajo. Pa so šla v Avstralijo, pa na Finslko, pa v Grčijo, Ameriko in tako naprej in nazaj se je Lara zabavala. No jaz sem pa sem ter tja kak posnetek stisnil skozi okno…

In tam kjer je en tič….

…jih je verjetno še nekaj skritih.

Pred mano pa vikend, ki se bo podaljšal do srede in to pomeni le eno: v hribe, fotkat, smučat, se luštno met in pa Jure goes very wide again…

En problem imam! Lara je od samega odkritja metal muzike v naši bajti (takrat je pozabila na razne Saške in njej podoben šrot, hehe), največja fenica Nightwish-ev. In sedaj je malce huda, ker ne more z mano v Zagreb na koncert. In kaj češ drugega, kot obljubit, da naslednjič gre pa zraven. In ja, bo izgleda res treba na Metal Camp 09 v  T’min (Tolmin), kjer bo en večer koncertrirala tale Finska banda. Le malce me skrbi, da bo koga kap, ker bo očitno tam tudi ena sedemletna frklja…

Zaenkrat pa se zabava še ob DVD-jih, hehe

“Kuolema tekee taiteilijan” pomeni “Death Makes an Artist” v angleščini in je žal pesem, ki ne bo nikoli več  slišana v živo na koncertih, saj Anette Olzon ne zna ne finsko, ne odpet zadeve kot se šika. Meni in Lari pa je trenutno tole ena od “best of”, saj očitno oba obožujeva simfo vložke v tale metal hec…

PS. Če ste opazili Lara ni več dolgolaska….

Mučenje ali uživanje? Vse je v srcu, hotenju, volji! Ko sije sonce ali ko vse prekrijejo črni oblaki. Navzdol, navzgor, kakorkoli, da gre le naprej…

Ko se mučiš in imaš počasi vsega dovolj…

In ko si sam z užitkom…

Vse razen prve posnel Tim Švigelj, jaz sem dodal le poper in sol…